Vremenski pojmi
|
Vreme Vreme je meteorološko-klimatski izraz za stanje atmosfere, ki nastane pod vplivi vseh pomembnejših meteoroloških elementov in atmosferskih pojavov (temperatura, vlaga, zračni tlak, ...). Podnebje Podnebje (klíma) je pojem, ki obsega vse vremenske pojave na nekem področju. Podnebje ni odvisno samo od dogodkov v atmosferi, ampak od medsebojnega vpliva vseh okoliščin (sestava in poraščenost tal, vlaga in pritisk zraka, bližina morja, nadmorska višina, vetrovnost, sevanje sonca,...). Veda, ki preučuje vplive na podnebje, se imenuje klimatologija. Klimatski sistem obsega izjemno veliko spremeljivk in zajema veliko različnih časovnih in prostorskih skal. V zadnjih 150 letih zato naletimo na številne definicije[1]. Julius von Hann, 1883: Skupnost meteoroloških pojavov, ki označujejo povprečno stanje atmosfere na kaki lokaciji Wladimir Köppen (1931): Splet atmosferskih pogojev, ki naredijo neko lokacijo bolj ali manj primerno za življenje ljudi, živali in rastlin. Meteorološki slovar DMS: Značilnosti vremena nad kakim območjem v daljšem časovnem obdobju (praviloma 30 let) Alexey Fedorov: Splet vremenskih pogojev tipičnih za regijo skupaj z opisom njihove pogostnosti in sezonske spremenljivosti Kendal McGuffie & Ann Henderson-Sellers: Vse statistike klimatskih stanj dobljene v dogovorjenem časovnem obdobju (sezona, dekada ali daljše obdobje) izračunane za celotno oblo ali za izbrano regijo. Dež Dež je vrsta padavin v tekočem stanju, ki nastajajo v oblaku. Kapljice naraščajo zaradi koagulacije, in ko je njihov premer večji od 0.5 mm prično padati proti zemlji. Ves dež ne doseže zemljinega površja; nekaj ga pri padanju skozi suh zrak tudi izhlapi. Dež igra vidno vlogo v hidrološkem ciklu, v katerem vlaga iz oceanov izhlapeva, se kondenzira v oblake, pade nazaj na zemljo, in se slej ko prej vrne v ocean s tokovi in rekami, s čimer se cikel ponovi. Navadno ima dež pH rahlo pod 6, zaradi absorbcije ogljikovega dioksida iz ozračja, ki v kapljici disociira in tvori majhne količine ogljikove kisline. V nekaterih puščavskih območjih lahko prah v zraku vsebuje dovolj kalcijevega karbonata, da ublaži naravno kislost padavin: v takih področjih je dež lahko nevtralen ali celo bazičen. Dežju pod pH 5,6 pravimo kisli dež. Nastanek dežja Če je oblak zelo visoko in če je zrak pod njim dovolj suh, kapljice dežja lahko pri padanju izparijo in tako ne padejo na zemeljsko površino. Temu pojavu pravimo virga. Šele tedaj, ko je zrak toliko nasičen z vodno paro do zemeljske površine, da se izparevanje znatno zmanjša, prične padati dež na zemeljsko površino. Dežne kapljice, padajoče iz oblakov, ki so debeli 700 m, dospejo na zemeljsko površino le, če ti oblaki niso više kot 3000 m. Glede na velikost vodnih kapljic in jakost padavin lahko le te razdelimo na trajni dež in na občasne plohe ali nevihte. Dežne kaplje Največje vodne kapljice ne morejo biti težje od 0.2 grama, kar ustreza premeru 7 mm. Večje kapljice se med padanjem razbijejo v drobnejše. Največja hitrost padanja vodnih kapljic s premerom okrog 5 mm znaša 8 m na sekundo. Kadar so kapljice večje, se pri padanju sploščijo in tedaj se poveča zračni upor. Zaradi tega se lahko večje vodne kapljice obdržijo v lebdečem stanju v zraku. Majhne dežne kaplje imajo skoraj obliko krogle. Zelo velike pa dobijo obliko padala. V povprečju imajo dežne kaplje premer od 1 do 2 mm. Padajoče dežne kaplje so v risankah pogosto upodobljene, kot da bi imele »obliko solze«, okrogle na dnu in ozke na vrhu, vendar je to napačno - takšno obliko imajo le kapljice vode, ki kapljajo z nekega vira, v trenutku nastanka. Največje dežne kaplje na Zemlji so bile leta 2004 zabeležene nad Brazilijo in Marshallovimi otoki - nekatere izmed njih so bile velike celo 10 mm. Izjemno velikost si razlagamo s kondenzacijo prašnih delcev ali z zlivanjem kapelj v malih območjih s posebej veliko količino tekoče vode. Sneg Sneg je padavina v trdem stanju, ki nastaja v oblakih - nastaja iz ledenih kristalov, ko je zrak zasičen z vodno paro pod 0ºC temperature. Tedaj vodna para sublimira (takoj preide v trdo stanje). Če je sublimacija postopna, ledeni kristali dobivajo več ali manj pravilno obliko, se pri padanju spajajo in tako nastanejo snežinke. Ledeni kristali Ledeni kristali, ki rastejo samo na račun vodne pare, imajo značilne oblike, odvisne od temperature okolice. Pri padanju skozi toplejše plasti postaneta zgradba in oblika bolj zapleteni, podobno velja za dviganje v vzgorniku skozi oblak.Spodaj so podane značilne oblike kristalov: 0ºC do -4ºC ploščica tenki šestkotniki -4ºC do -10ºC prizma igla (-4ºC do -6ºC), cevka (-5ºC do -10ºC) -10ºC do -22ºC ploščica večdelna ploščica (-4ºC do -6ºC), razvejen kristal (-12ºC do -16ºC), večdelna ploščica (-16ºC do -22ºC) -22ºC do -50ºC prizma cevka Snežinke Masa ledenih kristalov se z rastjo povečuje in kristali začnejo padati. Med padanje lahko trčijo v druge ledene kristale ali v oblačne kapljice. Pri trkih majhni delci kristala odletijo in začnejo rasti. Število ledenih kristalo hitro narašča, kot pri verižni reakciji. Pri padanju se ledeni kristali med seboj tudi sprimejo in nastanejo snežinke. Snežinke so v obliki različnih kristalnih zvezdic, ki pa so tudi pomešane z navadnimi ledenimi kristali. Pri temperaturi zraka, ki je višja od -10ºC, se ti kristali navadno spajajo v obliki kosmov. Njihova velikost je različna, vendar imajo redkokdaj večji premer kakor od 3 do 4 cm. Na velikost snežink vplive predvsem temperatura zraka. Čim nižja je temperatura, tem manjše so snežinke. Velike snežinke ali kosmi pa nastajajo, če vodna para kondenzira pri temperaturi, ki ni znatno pod 0ºC.  Temperatura Termodinamika zahteva vpeljavo pojma temperature, ki meri, kako toplo ali hladno je nekaj. Temperaturo lahko vpeljemo kot količino, ki je sorazmerna prostornini plina pri stalnem tlaku, npr. v plinskem termometru. Vpeljemo jo lahko tudi kot količino, s katero je sorazmerna prenesena toplota pri Carnotovem toplotnem stroju - to je tako imenovana termodinamična definicija. Temperature pravzaprav ne bi bilo treba vpeljevati posebej - s poznavanjem mikroskopske zgradbe jo lahko izpeljemo iz mikroskopskih mehanskih lastnosti plina. Ker pa so ljudje temperaturo definirali, še preden so jih poznali, je ostala definicija, kot jo poznamo. Merjenje temperature Pojem temperature iz vsakdanjega življenja dobro poznamo in zdi se nam, da imamo občutek zanjo. Do neke mere si pri določanju, kaj je topleje in kaj hladneje, res lahko pomagamo s svojimi čutili. Včasih pa nas ta zavedejo - ko stojimo na ploščicah v kopalnici, nas zebe v noge, če se prestopimo na preprogo, pa ne. V resnici so ploščice in preproga v toplotnem ravnovesju in imajo isto temperaturo, ploščice pa se nam zdijo hladnejše zato, ker hitreje odvajajo toploto iz naših nog. Za objektivno določanje temperature zato uporabljamo termometre. Ti za merjenje temperature uporabljajo temperaturno odvisnost neke lastnosti snovi (npr. prostornine, električne prevodnosti ipd.) Vrste termometrov: plinski termometer živosrebrni termometer kovinski termometer uporovni termometer Zračni tlak Zráčni tlák ali zráčni pritísk je tlak v Zemljinem ozračju nad katerokoli površino, povzroči pa ga teža zraka. V naslednjem delu je govora o standardnem atmosferskem tlaku (atm). Normalen zračni tlak je približno 1013 milibarov Na zračne mase vpliva splošni atmosferski tlak, zaradi česar nastajajo območja visokega tlaka (anticikloni) in nizkega tlaka (ciklona). Območja nizkega zračnega tlaka imajo nad sabo manj zračne mase, območja visokega tlaka pa več. Z višanjem nadmorske višine se eksponentno zmanjšuje število molekul zraka. Zaradi tega se zračni tlak z naraščanjem višine pojemajoče zmanjšuje  Dnevni potek zračnega tlaka v severni Nemčiji (zračni tlak je črna krivulja) Vlaga Izraz vlaga v zraku predvsem mislimo na vodo, ki je v plinastem stanju. Zrak lahko sprejme le določeno količino vlage. Če je vlage v zraku preveč, se začne kondenzirati. Koliko vlage lahko sprejme zrak, je odvisno predvsem od njegove temperature (večja kot je temperatura, več vlage lahko zrak sprejme). Absolutna vlaga je količina vodne pare, izražene v g/m3. Maksimalna vlaga je največja količina vodne pare, ki jo zrak lahko sprejme pri določeni temperaturi. Pri relatvni vlagi gre za razmerje med količino vlage, ki je v zraku in med največjo možno količino vlage, ki jo zrak lahko sprejme pri določeni temperaturi. Megla Megla je oblak v dotiku s tlemi. Pojavi se, ko vlaga izhlapeva s površine zemlje. Ker se izhlapljena vlaga dviguje, se ohlaja in kondenzira v znan pojav megle. Megla se od oblakov razlikuje le v tem, da se dotika Zemljine površine, oblaki pa ne. Lahko nastane na več načinov, kar je odvisno od tega kako se pojavi hlajenje, ki je povzročilo kondenzacijo. Vse vrste megle nastanejo, ko relativna vlažnost doseže 100 % in temperatura zraka pade pod rosišče. Ohlajeni vlažni zrak se pomika navzdol in vodna para kondenzira. Radiacijska megla Radiacijska megla nastaja pri ohlajanju zemeljske površine in najnižjih plasti zraka, ki se dotikajo zemeljske površine. Takšna megla nastaja navadno ponoči v tihem in jasnem vremenu, ko je sevanje zemeljske površine močno. Radiacijska megla nastaja navadno v nižinah, kotlinah in dolinah, pa tudi nad močvirnimi predeli. Ko se zrak ohladi pod rosišče, nastane radiacijska megla. Za nastanek te megle je poleg potrebne količine vodne pare potrebno tudi določeno število kondenzacijskih jeder, ki so v velikih množinah zlasti na industrijskih področjih. Za pojav te megle je pomembno tudi, da zrak miruje.  Advekcijska megla Advekcijska megla nastaja pri gibanju zračnih mas v vodoravni smeri in je posledica drsenja toplega in vlažnega zraka nad hladno podlago. Temperatura zraka se zaradi tega dotika zniža do rosišča in tako se vodna para v ohlajenem zraku kondenzira. V našem Primorju se pojavlja zlasti pozimi v dneh, ko ni burje pri prehodu toplega in vlažnega zraka z morja na kopno, ki je močno ohlajeno ali pa pokrito s snežno odejo. Parna megla Parna megla je zelo lokalizirana oblika megle in je posledica drsenja hladenega zraka čez veliko toplejšo površino vode ali močvirnega terena. Vodni hlapi hitro izhlapevajo in ko temperatura doseže rosišče, se pojavi kondenzacija in s tem tudi megla. Taka vrsta megle se največkrat pojavlja v polarnih območjih, okoli globokih in velikih jezer v pozni jeseni in zgodnji zimi. Pogosto povzroči ledeno meglo in včasih tudi slano.  Frontna megla Frontna megla (tudi precipitacijska megla) nastaja ob frontah (večinoma pred toplo fronto), kjer pada sorazmerno topel dež skozi hladne zračne plasti. Dežne kapljice na poti do tal izhlapevajo, vodna para pa se takoj spet kondenzira. Pobočna megla Pobočna megla nastane, kot posledica prisilnega dviganja zraka po pobočju. Ko se zrak dviga, se ohlaja, in ko temperatura doseže rosišče, se pojavi kondenzacija in s tem tudi megla. Ta vrsta megle pogosto povzroči zmrzovalno meglo na gorskih vrhovih.  Dolinska megla Dolinska megla nastaja pogosto pozimi v gorskih dolinah. Je posledica temperaturne inverzije, ki jo povzroča težji mrzel zrak, ki se zadržuje v dolinah in nad njim čez gore prehaja toplejši zrak. To je pravzaprav radiacijska megla utesnjena z lokalno topografijo. V hladnih razmerah se lahko zadržuje več dni. Zmrzovalna megla Zmrzovalna megla natane, ko megla, sestavljena in kapljic, zmrzne na površini. Tako se oblikuje belo ledeno ivje. Običajno se ta megla pojavi na gorskih vrhovih izpostavljenih nizkim oblakom. Pravzaprav je podobna zamrzujočim deževnim kapljicam, in je v bistvu enaka ledu, ki nastaja v zmrzovalniku, ki nima funkcije samodejnega odtaljevanja. Nevihta Nevihta nastane predvsem tedaj, ko se ustvari nevihtni oblak. V nevihtnem oblaku (cumulonimbus calvus), ali med njimi, in zemeljskim površjem se ustvarijo električni pojavi, ki z bliskanjem in grmenjem razelektrijo oblak. Razelektritev spremljajo kratkotrajne močne padavine dežja, redkeje toče. Nevihte se pojavljajo predvsem v poletnih mesecih. V naših krajih nastajajo nevihte vzdolž poletnih hladnih front (frontalna nevihta), ali pa v vlažnih in nestabilnih toplih zračnih masah (toplotna nevihta).  nevihtni oblak Veter Veter je naravno gibanje zraka, ki ga povzroči porušeno razmerje med zračnima pritiskoma nad hladnim in toplim/segretim delom površja. »Naloga« vetrov je tako izenačiti porušeno razmerje. Tako se vetrovi premikajo v zgornjih plasteh zraka od nizkega pritiska k visokemu, v spodnjih plasteh pa navadno pihajo v nasprotni smeri. Vetrovi nastajajo tudi zaradi različnega ohlajanja med morjem in kopnim (poleti je nizki zračni pritisk nad kopnim, pozimi pa nad morjem). Imamo več vrst vetrov, najpogostejši so: stalni vetrovi pasat periodični vetrovi monsun krajevni vetrovi - (te vrste vetrovi so značilni za posamezna področja) fen jugo burja borin harmaton košava krivec maestral vardarac dnevni vetrovi - (te vrste vetrovi pihajo podnevi v eno, ponoči pa v nasprotno smer) burica dolnik gornik nočnik zmorec, veter z morja kopnik, veter s kopnega cikloni/anticikloni islandski ciklon azorski anticiklon sibirski anticiklon planetarno kroženja zraka zračna fronta tropski ciklon kalmi/brezvetrje Oblaki http://forum.zevs.si/index.php/topic,1436.0.html Vir: http://sl.wikipedia.org
|
| Zadnja sprememba: 08.05.2009 |
E-mail:
|
